Monk, Umori na podeželju, Poirot, Fox Crime in kriminalni romani

Imam očima, ki je tipičen otrok socializma. Veliko dela in tudi če bi lahko delal polovico manj in zaslužil dvakrat več, je zanj zelo pomembno, da se dela in ne razume, da lahko ljudje uživajo ob branju knjig ali gledanju televizije.

Imam pa tudi mamo, ki prav tako veliko dela, a zna tudi uživati. Uživati ob branju knjig, ki jih bere odkar pomnim, z razvojem kabelske in internet televizije pa uživa tudi ob gledanju kriminalnih nanizank. In tukaj se vračam k očimu, ki je dobil nekega dne izjemen preblisk in ugotovil, da mama »spet gleda osmrtnice«. Od takrat naprej je v naši družini to termin za program Fox Crime, ki ga mama obožuje, ali kriminalno nanizanko kje drugje. Ker sem hči svoje mame, tudi jaz neznansko uživam od branju in gledanju kriminalnih zgodb, kar je tudi razlog, da imamo pri Meandru le najboljše avtorje iz tega področja.

Zadnjič smo postavljali klopotec in zapletla sem se v pogovor s starejšim gospodom, ki ima sina, ki je bolestno nagnjen k pospravljanju in redu. Za mizo nas je sedelo kar nekaj, ki smo sodelovali v debati, in ob njegovi razlagi sem brez razmišljanja izrekla: »Kot Monk,« in vsi so prikimali. Vsi so ga poznali. Velikokrat se pogovarjam s prijatelji in znanci in ni se še zgodilo, da kdo ne bi poznal Monka, Umorov na podeželju, Poirota, Na kraju zločina, Brez sledu in še in še bi lahko naštevala.

Ker sem, kot rečeno, navdušena bralka (tudi gledalka) kriminalnih zgodb, me vedno znova preseneča, da se v Sloveniji kriminalne zgodbe tako slabo prodajajo. Vse prijateljice, ki berejo knjige, pravijo, da uživajo ob branju kriminalk. Očitno velika večina ljudi gleda kriminalne serije. Zakaj se torej te knjige prodajajo bistveno slabše kot romantika? Da ne omenjam dejstva, da ni kriminalnega romana brez ljubezenske zgodbe.

Po vseh pravilih bi se morali kriminalni romani prodajati kot med, v Sloveniji pa je (kot pri veliko stvareh) stvar obrnjena na glavo. Dobivamo kar nekaj povpraševanja po novih romanih ali serijah naših avtorjev, a kljub temu, da imamo zares same vrhunske avtorje – ki jih res ni veliko, so pa zares najboljši od najboljših –, se prodajajo zelo slabo.

Čeprav izdajamo Roberta Ludluma, z nepozabnim Bournom, mega uspešno Patricio Cornwell, Roberta Wilsona, Jamesa Rollinsa, Phillipa Margolina, Lee Childa, ki bo nedvomno bodoči super junak, ki bo ponosno stal ob boku Bournu, švedsko avtorico Lizo Marklund, ki je prav tako doživela filmsko uprizoritev. Popolnoma vsi avtorji spadajo v sam vrh na svojem področju, vsi so na vrhu lestvic prodajnih uspešnic, po njih se snemajo filmi, knjige se prodajajo v milijonih izvodov.

Kot tudi slovenska politika, ostaja zame to velika uganka. Kako to, da se v knjižnicah prodajajo bistveno slabše, če pa je toliko bralcev? Kako to, da knjigarne vzamejo veliko več izvodov vseh ljubezenskih zgodb, kriminalnih pa ne? Ali jih sploh še delati, če so tako rekoč ‘nerentabilni’?

Ne vem. Kot ljubiteljica tega, da dobro zmaga nad zlim, da potrebujem zagotovilo, da bodo ‘kriminalci’ kaznovani, da bomo dobri, moralni in pokončni ljudje na koncu slavili, se jim nočem odpovedati. Zato jih delamo še naprej. A tega vseeno ne razumem. Pa saj ne razumem tudi tega, da nam vlada vlada, ki je nismo izvolili, da še kar naprej mirno prenašamo, da nam jemljejo socialno državo, osnovne pravice in hujskajo ene proti drugim. Dobra tema za kakšen super uspešni kriminalni roman, kaj? Ah, pozabila sem, pri nas se ne bi prodajal.

Monk, Umori na podeželju, Poirot, Fox Crime in kriminalni romani
Pomakni se na vrh